Predn se začnem učit makroekonomijo... (dvomim, da mi bo to dejansko dons še ratal, glede na to, da sm glihkar pršla dam)... Sm začutla eno neustavljivo potrebo po pisanju traparij... Kot vedno. Da ne boste pozabl na moj obstoj. To leti na stavek: "Ta številka ne obstaja," ki ga zaslišite ob klicu na mojo cifro. Ja no, sj sm že plačala račun, sam čakam, da se mi ga spomnjo prklopt. No, sj ga ne pogrešam. Telefona. Sam ga zgleda drugi pogrešajo, k zdj saj kšn mail od koga dobim kdaj, k v zadevi nima: FWD (?!?!?!) in mi ne grozi s 100-leti slabga seksa, če ga ne bom poslala naprej vsaj 5im ljudem al pa kej podobnga... Ne me narobe razumet, unih ta smešnih sm čist vesela, sam k se mi nekak ne da klikat pol folka, da jim pošljem naprej. Nimam časa, hodim na faks pa se morm učit - yeeeah, right... Torej, k smo že pr faksu. EF je zakon. Sam ne kot faks. Kot "EF, številka 1, ekipa bolša ni nobena". (Sarin cheer). Sj sm pred ene pou leta al kdaj neki napisala o navijačicah, a ne? Sicr na začetku nism bla zihr, da se bo obnesl, ampak ratal nm pa je. Zdj smo kr "uradna plesno-navijaška skupina EF". Če ne bi blo šEFic (tko se pač imenujemo) bi blo men na faksu tko zlo dolgcejt, da bi se kr prepisala. OK, ne bi se, k ma sam EF mag. program iz managementa u športu. Bi pa umrla od dolgčasa. Resno. No, tko pa pač živim in mi prou nč ni dolgčas... In ne da se mi več pisat. Sam to lohk še povem, da sm hotla dt fotke gor od zadnjih 2 mescou, sam me ta windows.live.spaces kr neki zaj***va in se mi ne da več s tem j***t, ker se bi lohk s čim(kom) drugim. Tko da fotke mam na facebooku. Zdj se grem pa učit to makroekonomijo, ker mam jutr kolokvij. Ob 8ih zjutri. Se mi zdi, morm it še prevert. Pa ker idiot si je to zmislu, no? To pomen, da morm ob pol sedmih na bus?!
Ajde, ciao...

P.S.: Se opravičujem, da ste mogl to brat. No, noben ni nobenga silu...

Torej, ker je Valentinovo že zdavni mim in je že grdo, da je še zmeri tist post prvo, kar vidš, k prideš na mojo stran, bom zdj napisala par besed. Aha, jih je že preveč. Sj je vseen.
Sicer se v zadnjem času ni zgodil nč kej zelo pretresljivega in življensko izredno pomembnega. Končno sm po nekem čudežu nardila vozniški izpit (in to v prvo, ne morš, da vrjameš...), mau smo šle pit, mau u kino, 19. februarja je Liverpool z 2 : 0 premagal Inter, starši so mi po 10ih letih uresničl željo in smo si šli pogledat Benetke (res lepo in čudovito in romantično in blablabla mesto, slikc nism dost objavljala, ker si jih lohk pogledate v turističnih prospektih), Tanja je praznovala svoj 20. rojstni dan in smo se tut mel ful dobr, tist vikend je biu pol še bl zabavn, k sm prespala pr Nini... Evo, pa je mesec okol. Sploh tok kratek, kukr je februar. Na faksu vse po starem - dolgčas pač. Ljubezen... Kaj je že to?!
Ah, sj bo...
Lepo se mejte, ciaoooo***

Vsem srečno zaljubljenim in poparčkanim želim en lep pa romantičn valentinov večer...
Samskim pa: več sreče prihodnjič! Sj povsod prodajajo čokolado, zna tut to pomagat.

LP

To so včasih govoril za televizijo, še prej za časopise...

Zj pa, resnici na ljubo, če ne uporablaš messengerja, e-maila in/ali nimaš profila na vsaj eni spletni strani, je to že čudn, ker, kako ti pa potem lahko ljudje kej povejo, napišejo komentar, kje lohk svobodno (več al mn) izražaš svoje mnenje, nalagaš fotke, da jih vid čimveč ljudi...? No sj, po eni strani je to čist kul, svet je manjši in kr naenkrat lahko spoznavaš ljudi z druge poloble in spet najdeš tiste, k si že zdavni zgubu vsak stik z njimi...  Simple, vtipkaš ime & priimek v Google in... voila: myspace, facebook, youtube, windows live spaces, ... U bistvu jih ne znam naštet več, to so te strani na katerih mam jst svoj profil urejen, ker se pač ne morm upret, k mi kdo pošlje "invitation", da ne bi sprejela pa se še jst mau igrala s tem... Sj je zabavno (ja, to je zdej reklama, da pogledate še druge strani, haha, sj je vse prbližn isto, nism razcepljena osebnost, da bi mela za vsak alterego drug profil, sam rada mam velik komentarjev ). Sam pol je to tko, da v petek zvečer ob 11ih ugotoviš, da sediš za računalnikom, pregleduješ maile, urejaš profile in se preko msn-ja pogovarjaš s parimi frendi, k počnejo glih isto kt ti...  Namest da bi se skipal v en lokal na pijačo in bi glih tko lahko klepetal pozno v noč, oziroma, dokler te pač ne vržejo vn iz lokala. S tem, da bi blo najbrž bl zabavno in bl, kako bi se rekl... naravno. Ne računalniško, k se to kar hočeš povedat sliš kot ropotanje tipkovnice... Sam kaj, k smo ratal leni...

Al pa to... Npr. da je nekomu kdo všeč... Poišče njegov/njen profil nekje, pišeta si komentarčke, pošilata si slikce... Kdaj pa pride do dejanskega kontakta pol? Haha, ne vem no... Namest da bi se dobila na kavi pa se kej lepga zmenla. Sj mogoče pretiravam, ampak kar je res je res. Smo se že tok pomehkužl, priznam, tut jst znam bit taka (sam še ne vem, še nism probala), da če bi mi biu kšn všeč, bi prej poslala mail al pa komentar na njegov profil, kt pa da bi si upala do njega pa začet pogovor... Pa vem, da nism edina. A pol je to tko, da če si nekomu všeč in nima nikjer šanse, da ti brez zardevanja pa očesnega stika kej pove, do tega sploh ne pride? Kam smo pršli s to tehnologijo... In potem maš 5 profilov pa na vseh 5ih profilih istih 100 frendov (od katerih jih 90 nikol v življenju nisi vidu in obstaja možnost da niti niso to, za kar se na netu predstavljajo, da so) in povsod morš met lepo urejen, kšne zanimive aplikacije, blog, slikce... In oh, bog ne dej, da bi komu pozabu odpisat na komentar al pa na private message... Nedopustno, nevljudno, ne... Realno!!! Sj ne morš... No vsaj jst ne, premau sm v tem, pa še zmeri preveč... Ne morm odpisvat na komentarje, k niti nimajo podlage za odgovor... Po drugi strani pa z veseljem odpisujem tistim, s katerimi se da kej konkretnga pogovarjat, k jih poznam že dolg ampak nimam šanse, da bi jih vidla bl pogosto,  in dobr je, da mamo lahko inter(net)ne fore pa tut če jih bere ceu svet... Še dobr da slovensk razume sam 2 miljona ljudi...

Hehe, enkrat mi je nekdo s faksa reku, da sm čudna k pišem blog... Še dobr, da je tok čudnih ljudi na tem svetu...

Se mi zdi, da je tale post dost nesmiseln... Ne vem, če je glih razvidno kaj sm hotla povedat. Neki pač. Hočm bit slišana. To je tko, včasih so ljudje sred parka postavl gajbo, stopl na njo in mel govore... Zdj začneš pa pisat blog. Isto sranje, drugo pakovanje. (Sam treme je mn...)

Faks mi gre na živce - preveč dolgočasne snovi za naučit se.

Mogoče sm zalublena.  U bistvu ne vem, ker premau vidm in poznam tipa, v katerga bi lohk bla zalublena.  No, všeč mi je. Fuuuul. Sam to še nč ne pomen. Ker se spet lahko zgodi, da ugotovim, da ma punco in me mine. In se moje misli vrnejo na stara pota... Kr neki!

Zadn mesec sploh ne morm spat. Nimam pojma zakaj. Mogoče zato, k mi v sobi straši. Whatever. Pa zato, ker nč tazga ne počnem, da bi bla zmatrana.

Liverpool ne zna več zmagat. No ja, mogoče je blo to prekruto rečeno, ampak... Same izenačene tekme?! Pa pouhn priložnosti, k se ne končajo tko kt bi se mogle...   Nad gol, prečka, levo od gola, desno od gola, direkt v vratarja... Aaaah, sj bo bolš. Upam!!! Bolš zanje, še posebi za Rafo...

In kar me najbl muči od vsega... Ne znam več pisat pesmi. Še enga usranga verza ne spravm skp!!! Help!!!

No, pa lahko noč, rada vs mam!

Novo leto, novi sklepi. Očitno se je tut tale moj spejs zbudu in sklenu, da me ne bo več zafrkavou... Sm že skor obupala pa začela pisat na unga druzga, na myspace.com. Ampak, zdele ne pišem zato, da bi se pritoževala (razn nad tem, da Liverpool na svojem terenu, pred svojimi navijači ni mogu obdržat vodstva proti enemu najslabših klubov v Premier League... ?! Kriza, ne vem kaj nj rečem...).

Torej...

Vsem, k to slučajno berete, želim v letu 2008 veliiiiko sreče, zdravja, ljubezni, seksa (but remember: safety first!!), prijateljstva, denarja, uspehov in še vsega kar si sami želite (nekak mi ne pade na pamet nobeno bolj izvirno voščilo, pa brez zamere prosim, ker je vseeno iskreno in, iz srca)!!! Aja, hvala vsem za lepe sms-e, jst sm se letos odločila, da jih ne bom pošiljala naokol, ker sm mau škrta. Tko da, nč osebnga, če ga niste dobl, samo ekonomija.

Dons se mi ne da več pisat...

Lahko noč!

Ampak nekak se mi ne da pisat in ni nč pametnga za napisat (po pravici povedano sm svoj kreativni navdih očitno nekje zgubila in mi karkoli napišem ni všeč in zbrišem, sam tega ne bom, pa čeprou mi ni všeč, sam tok, da mau obnovim tale spejsek in da mau nakladam, k že doug nism)... Sj veste kaj mi hod po glavi...

Vse drugo kt faks.  Čeprou sm se tut na faks že kr fajn navadla. Na začetku mi ni blo glih všeč, zdj sm pa ugotovila, da bojo to najbrž res najlepša leta u mojmu lajfu (če ne štejem tistih let, k bojo pršla po poroki s Fernandom Torresom ). Sicr, morm priznat in me je skor sram, nism bla še na nobenm študentskem žuru  (vedno se zaplete pr prevozu, sj k bom nardila izpit bo to drgač - na tej točki morm še Ninči čestitat, k mi je glihkar povedala, da ga je dons nardila ). Torej, glede našga faksa...

Včeri sm bla na prvem treningu navijačic (jaooo, šele tm sm ugotovila, kok sm že zakrnela, k sm tok cajta sam lenarla doma pred televizijo ) in komi čakam na nasledne!!!  Saj neki zanimiuga se mi bo začel dogajat v resničnm lajfu (tiste "zanimive" nanizanke na TV-ju pač ne štejejo, čeprou sm čist preveč padla v dogajanje pr Ugly Betty - "Daniel Meade" je pač... Lep. ) in, kot že rečeno, moji lenobi mau miganja ne bo škodl. A rečem preveč, če rečem: "Sj veste kako to gre, navijačice pa fuzbalerji...?" Forget about it, na našmu faksu še nism zasledila njihovga obstoja. Hmmm, kaj sm še hotla napisat glede faksa...? Ne vem, najbrž ni pomembn.

Aja... NOGOMET... Prejšn petek sm bla na prvi tapravi tekmi med tapravimi reprezentancami (no, saj ena je bla taprava - angleška, druga je bla pa pač... avstrijska) v mojm lajfu. Čeprou je bla tekma prijateljska... Ne znam opisat tega občutka (nepozabno, sj veste, prvič nikol ne pozabš), tm na stadionu (nekje v 376. vrsti, med samimi fanatičnimi Angleži) sm se prou domače počutla! Haha, turistične agencije rajš ne bi omenjala, še mn pa hvalila, glede na to, da je bla celotna organizacija bl zanč (dobl smo karte v avstrijskem sektorju ampak ns varnostniki zarad prevelike očitnosti, da navijamo za Angleže niso hotl spustit not in če ne bi blo med nami enga gospoda NavijaZaManUtdNeVemPaKakoMuJeImeUGlavnemHvalaMu, k se je znou z njimi lepo po nemšk zment, da gremo pač sedet med Angleže, bi po možnosti ostal zunej), ampak vse, res vse se da preživet (tut veter in mraz), če vidš enga izmed svojih najljubših (ne najlepših) nogometašev zabit gol v živo. Govorim o Petru Crouchu (Liverpool FC). Rezultat na konc je biu seveda 0:1 za Angleže in najbrž nism bla edina, k bi, če bi srečala McClarna po tisti tekmi zgubila kontrolo nad sabo in ga poskušala prebutat. Tipo je neumn! Po prvem poučasu je dau vn Stevieja, mau kasnej še Becksa in Crouchyja... In pustu not Lampsa, k je itak... Nekoristn. Ne bomo zdj o tem, dons zvečer bo treba tok stiskat pesti, da se bojo magar členki zaskočil. Zdj šparam za nasledn let, da jih bom lohk šla gledat na EP, ne morjo me pustit na cedilu!!!

Sicr pa... Grem se zdj še mau učit, k sm glih sama doma pa mam mir. Popoudne bom itak preveč živčna.

Ciao!

P.S.: Glede tistga posta mau nazaj, k sm se prtožvala nad odsotnostjo ljubezni... Sm ugotovila, da se prou prileže. Ni mi treba jokat pa skrbet...

Celo noč nism spala... Zvečer sva šle s Klemy na pijačo (če bi tisti TV ljudje dal na spored ta pravo tekmo , bi seveda ostala doma) in bla vs cejt z mislimi (sori Klemy ) več al mn tm gor na Otoku, natančneje v Liverpoolu... Logično, prva stvar, k sm pršla domov, je blo čekiranje rezultata. Bum!!! Wooow?! A sanjam?! 8:0?! Noro! Bravo moji! Niti slučajno nism mogla zaspat mirne vesti, da nism vidla te tekme! Res si morm nabavt e-season ticket... Zdj pa čakam, da bo kje na netu objavljen kšn fajn posnetek vseh golov in tega. Če ga kdo najde prej kt jst, bi ga prosila, da mi posreduje link. Hvala.

YNWA!

P.S.: Sj sm hotla skopirat v tale post še eno ful lepo slikco, pa mi neki ne prime tko da bo pač brez ilustracij.

Ne vem kje nej začnem. Niti ne vem, kaj točno bi rada napisala. Ampak u tem trenutku, u tem dolgočasnem, sivem popoldnevu sm pač začutila potrebo po tem, da neki napišem. Sj niti nima veze kaj. Pišem zase, ne za vs. No ja, priznam, za nekatere že. Za tiste, k me znate sprejet tako kakršna sm in za tiste druge, za katere si želim, da bi me sprejel tako kt sm, ampak itak ne berejo tega blebetanja.
Sicr sm pa brez kšnga konkretnga navdiha. Nobene ljubezni o kateri bi se lohk razpisala na dolgo in široko, sanjarla ponoč in podnev, razglablala o možnostih in nemožnostih... Dolgčas.
Ne smem rečt, da nimam kej za počet. Faks, ure vožnje (dons sm mela 19. uro in še vedno zgubim vso zdravo orientacijo pr vzvratni vožnji... I'm such a looser ...), pijačke, kino (domači in javni), prenosi nogometnih tekm na TV... Sam u bistvu res bore malo "počnem" zadnje čase. Ne morm se glih pohvalt s polnim in aktivnim življenjem. Mau sm si tut sama kriva. Tok je možnosti pa tok mau volje. In potem se prtožujem čez praznino v seb. In to praznino obtožujem efekta črne luknje... Vso voljo in energijo kr posrka vase, v neznane globine optimističnga brezupa in čakanja na boljši jutri. Da razložim. Preveč sm navajena, da mi vse pade z neba (nekateri tko pravjo). Vedno se je kej dogajal okol mene in to vsaj prbližn v tisto smer kt sm hotla pa če sm se zato trudla al pa ne. Posledično sm se izoblikovala v radikalno optimistko, k vedno verjame, da se bojo stvari odvile tko, kt hoče, slej k prej, nima veze kok so že zavite, zamotane oziroma zavozlane (niti usode namreč). Sm pa tut dost realna zadnje čase, da vem, da se to ne bo zgodl, če ne bom sama kej nardila v tej smeri. Torej, sm v realnm brezupu (ker vem, da bom, če me kdo ne zbrca vn iz udobja "zakaj bi se ukvarjala s tem/unim/itd., če mi ni treba" ostala točno na tej točki, čez katero se zdele prtožujem, da je dolgočasn jesenski dan) in še vedno optimistično upam, da se bo jutr zgodl neki tazga, kar mi bo vrgl lajf iz utečenih poti (v pozitivnem smislu).  Kt Didi pa Gogo pod tistim drevesom v nedefiniranem času in kraju (Čakajoč Godota). Čakam. Me kdo razume?
Začaran krog. Brez začetka in brez konca. Lažem. Začetek... Ah, ne bomo spet pogreval stare juhe, k je že zdavnej zgubila okus. Ni krog, spirala je, taka vrtinčasta, navzdol, v prej omenjeno črno lukno brez konca.
Nism depresivna. Čeprou bi se po tem, kar sm do zdej napisala, komu zdel, da sm. U resnici ljubim vsako sekundo svojga normalno dougočasnga življenja in sm vesela, da je tak in da mojga srčnga utripa ne dviguje kšn bum bum, wiuwiuwiuwiuwiuwiu, bang bang, aaaaaaaaaaaaaaaa itd. kt nekaterim revčkom po svetu (čist neumestna?). Ampak jst bi se rada spet zalubla (res zalubla, ne mislm na tisto površinsko zaljubljenost tipa "uuu, lepe oči" ampak  na dokončno, debilno zatreskanost v nekoga, k je lep in popoln zame samo zato, ker to ni za vse druge - težava je u tem, da je glih to najteži dosežt - ponavad se u tistga, k je men ušeč, zapič še najmn 5 drugih deklc..., Jebiga, one si najbrž misljo isto ). Sj sam to hočm. Pa Liverpoolovo zmago dons zvečer (pa do konca sezone. Pa do konca desetletja,  ne, do konca koncov!!!).
Zahtevam preveč? Za začetek bom zadovoljna, če bom lahko po koncu tekme zapisala tjale levo 0:3.

Ciao!

Veš kaj se mi zdi skrajno zabavno... To, da sm mislna, da bom končno mela mir pred tabo in da si me zbrisou iz svojga dolgočasnega življenja... Ampak očitno me maš preveč rd (pa si me blokirou pa ne govoriš več z mano pa nesramna sm a ne?) in še vedno redno bereš moje bloge, gledaš slikce in jih kažeš svoji mamici (k se potem sred Mercatorja dere za mojo mami, da je vidla slike z našga izleta v hribe)...
Mihec Mračni, get a life?!
Aja, sj vem, sm tut jst otročja, da sm reagirala na to, sam res mi je v čast, da sm se vsaj nekomu tok vtislna v spomin. Škoda, da te še vedno ne maram.

Hja, zdj pa ne morm več vsak dan "osvežit" prostora... Ste najbrž opazl... Doma nimam tko fajn računalnika, kt sm ga mela u službi pa več živcev zgubim, če hočem kej pametnga narest... Tko da... Slikce... Za doooooug nazaj še, boste po vsej verjetnosti vidl šele novembra, ko bom končno dobila nov, spodobn komp. Hehe, laptop! Odštevam dneve...
Sicr pa... Začeu se je faks. Zdj sm uradno brucka... Karkoli bi zdej že napisala, bi blo dost neutemeljeno, ker sm na faksu šele par dni. Zaenkrat lahko rečem samo to, da sta profesor za mato in profesor za mikroekonomijo dolgočasna.
In fantje... Ah, fantje... Dons sm vidla enga luškanga... Pa je na poti z avtobusne postaje zavil proti FDV-ju. Smola no...
Bom se mau bl razpisala, k bom mela čs...
Ciao!